Koronavirus, kaj pa zdaj?

Ob dveh ponoči imam več misli, ki jih lahko zberem v blog, kot pa jih premorem v celem dnevu. Zopet me očitno čaka neprespana noč in ko sem se že že tisočič obrnila v postelji brez uspeha s spancem, sem raje prižgala računalnik in zapisala kar se mi podi po glavi. Morda najdem v mislih nek smisel in jih bom lahko tako utišala in zaspala. Kot sem napisala že večkrat, mislim veliko na posledice. Posledice virusa na telesu, posledice tegale bloga, posledice pandemije v svetu. Pa večino časa omenjam slabe, tiste, ki se jih bojim. No, v tem trenutku pa raje razmišljam o drugačnih posledicah. Virus mi je prinesel ogromno skrbi, slabe volje, strahu in žalosti. Prinesel pa mi je tudi veliko lekcijo. Lekcijo o tem, kdo sem, kakšen je moj odtis na svetu, kaj delim med druge in predvsem o tem, koga imam okoli sebe. Nisem si mislila, da bom kdaj tako močna, da bom svoje srce razlivala javnosti. Da bom s tujci (ki mi to že skoraj niste več) delila svoja čustva in tegobe. Nikoli prej si nisem z...

Občutek imam, da so trenutni dnevi brez kontrole in brez prave časovne omejitve. Sobota se zlije v nedeljo, ta pa v ponedeljek. Obstajajo samo še trije dnevi. Včeraj, danes in jutri. Sonce je vsaj malo spremenilo potek mojih dni. Včeraj sem izkoristila še zadnje sončne žarke in zopet spila kavo z družino. Sicer nas je ujelo par dežnih kapelj, a so se nato oblaki odmaknili in sonce je pogrelo moj obraz. Tudi sama sem se kmalu umaknila nazaj v sobo, saj je morala psička na popoldanski sprehod in če bi me videla zunaj, verjetno ne bi dolgo ostala na povodcu. Že tako mi je mama rekla, da se je takoj zagnala na tisti del travnika, kjer sem prej sedela.  Težko je, saj psu ne moreš razložiti, zakaj se stvari odvijajo tako kot se. Z družino smo se lahko razumno organizirali in vsi vemo, zakaj nimamo stikov. Ona pa ne razume, zakaj je zaprta na balkon, medtem ko jaz sedim na travi. Ne razume zakaj sem doma, pa je ne spustim k sebi. Predvsem pa ne razume od kje prihaja moj glas, kadar ...

Ker ne vem, kako naj začnem pisati o rezultatih in o posledicah, ki jih nosijo, lažje opišem potek mojih zadnjih dni. Po prejemu klica zdravnice sem se popolnoma zlomila. Vsakemu družinskemu članu, ki sem ga poklicala, da bi sporočila novice, sem se razjokala po telefonu. Mislim, da sem se približno dve uri samo jokala. Moje misli so bile prazne in iz sebe nisem spravila drugega, kot pa žalost. Mama mi je predlagala, da grem vsaj toliko na domač travnik (seveda stran od ostalih), da se nadiham svežega zraka in da obraz nastavim slabotnim sončnim žarkom.  Tudi to me je spravilo v jok, saj sem se bala, da ne bi bili dovolj previdni. A ni popuščala, zato sem privolila. Sredi travnika za hišo mi je postavila stol in se umaknila, da se nisva srečali, ko sem šla do njega. Seveda nisem pozabila na masko in potrudila sem se, da se nisem dotaknila ničesar. Nato je prinesla maske še zase, za dedija in za babi, ki so nekaj minut kasneje prišli pogledati, kako je z mano. Usedli so se na p...

Ponovni bris je bil pozitiven. In jaz sem ostala brez besed. Mogoče uspem kasneje spacat skupaj dejansko objavo, trenutno pa ne morem. Se opravičujem.   #ostanidoma 

Dan prvega ponovnega testiranja. Spala sem slabo, res slabo. Ves čas sem se zbujala v skrbeh kaj bo prinesel današnji dan. Ko pa sem končno zaspala, sem sanjala o virusu. Seveda, saj o drugih stvareh zdaj sploh ne znamo več razmišljati. Le o čem smo se sploh pogovarjali, preden je izbruhnil virus? Zjutraj sem se sama od sebe zbudila dve minuti pred budilko in čeprav si vedno rečem "še dve minuti lahko spim," sem bila danes budna v trenutku. Včeraj sva se z mamo organizirali, da mi je pripravila oblačila in ob vsem skupaj se počutim, kot da sem spet stara 5 let in mora mama naštudirati kaj naj oblečem. Ker pa imam čista oblačila v spodnjem nadstropju v svoji sobi, saj dneve večinoma preživim v pižami, mi tokrat drugega ne preostane. Zato sem zjutraj nase navlekla pripravljene kavbojke, majico, jopico... no ko sem pogledala skozi okno, sem dodala še šal in v torbico vrgla zimske rokavice. Res nisem pričakovala zimskih razmer v teh dneh. Ker sem se že sposobna pelja...

Ker so moji dnevi trenutno podobni kot jajce jajcu, sem včerajšnjo objavo izpustila in bom raje danes pokrila oba dneva. Včeraj se je vrnil glavobol, a zdravnica, s katero sem dopoldan govorila, meni da bi to le stežka bil simptom virusa, glede na to da vse kaže, da se bolezen bliža koncu. Hkrati pa me tudi zdravo zelo pogosto boli glava, kar lahko pomeni tudi, da je bil le eden izmed klasičnih glavobolov. Zaradi vsega skupaj sem včerajšnji dan po večini tudi prespala, danes pa se klasična rutina ponavlja. Dopoldan govorim z zdravnico, pojem kosilo, opravim sto in en klic družini, pogledam kakšen film, zopet klici, hrana, film… Danes sem imela tudi video korekture za faks in res sem pozitivno presenečena, kako dobro so se organizirale šole in fakultete, da so ves učni program spravile na spletne platforme. Žal mi je, da sem morala danes mami voščiti za materinski dan prek videoklica. Veliko raje bi jaz njej skuhala kaj dobrega in jo razveselila s šopkom, kot pa da mora ona kuhati...

Danes je eden izmed tistih dni, ko se ne zgodi nič posebnega. Počutje ostaja nespremenjeno, dan pa sem preživela v postelji s filmi. Zjutraj so me zopet poklicali iz Maribora in preverili kako je z mano, dobila pa sem še navodila, da si pri svoji zdravnici uredim napotnico za infektologa. Zdravnici sem morala poslati fotografije odpustnih dokumentov, ki sem jih dobila v bolnišnici, ona pa mi je uredila napotnico. Zdravnica v Mariboru si je očitno zapomnila, da sem enkrat omenila, da me doma čaka psička in da mi je hudo, ker je ne morem imeti ob sebi, zato mi je rekla, da jo bom v četrtek, v primeru, da je bris negativen, lahko končno spustila k sebi. Seveda to ne pomeni, da bom lahko takrat imela stike tudi z družinskimi člani, a za začetek je tudi pasja družba zelo dobrodošla. Mislim pa, da sem včeraj spregledala eno vprašanje o inhalacijah – v bolnišnici mi zdravljenja s pomočjo inhalacij niso omenjali, a sem glede tega slišala že kar nekaj nasvetov. Sploh zaradi tega, ker ...