Ta igra ne pozna meja.

Občutek imam, da so trenutni dnevi brez kontrole in brez prave časovne omejitve. Sobota se zlije v nedeljo, ta pa v ponedeljek. Obstajajo samo še trije dnevi. Včeraj, danes in jutri. Sonce je vsaj malo spremenilo potek mojih dni. Včeraj sem izkoristila še zadnje sončne žarke in zopet spila kavo z družino. Sicer nas je ujelo par dežnih kapelj, a so se nato oblaki odmaknili in sonce je pogrelo moj obraz. Tudi sama sem se kmalu umaknila nazaj v sobo, saj je morala psička na popoldanski sprehod in če bi me videla zunaj, verjetno ne bi dolgo ostala na povodcu. Že tako mi je mama rekla, da se je takoj zagnala na tisti del travnika, kjer sem prej sedela. 

Težko je, saj psu ne moreš razložiti, zakaj se stvari odvijajo tako kot se. Z družino smo se lahko razumno organizirali in vsi vemo, zakaj nimamo stikov. Ona pa ne razume, zakaj je zaprta na balkon, medtem ko jaz sedim na travi. Ne razume zakaj sem doma, pa je ne spustim k sebi. Predvsem pa ne razume od kje prihaja moj glas, kadar z mamo govoriva preko videoklica. Še malo Kali, še malo.

Danes je imel dan veliko manj smisla. Zdravnica me je obvestila, da me ponovni bris čaka šele v četrtek, kar pa pomeni, da bom na podstrešje zaprta še vsaj en teden. Ne vem, a me je informacija razočarala. Ne morem se odločiti, če so me razpleti zadnjih dni pustili nekoliko ravnodušno, ali pa sem samo naveličana vsega skupaj. Ker res, izredno sem naveličana trenutnega stanja. Naveličana postelje, naveličana podstrešja, naveličana konstantnega razmišljanja o tem, kaj smem in kaj ne. 

Želim si, da bi se zadeva končno nehala. Pa s tem ne mislim samo virusa pri sebi. Spremljam kakšen kaos je nastal po svetu in grozno mi je, ko pomislim, kakšne posledice bodo ostale. Ekonomske, politične, socialne, psihične... Virus na svet vpliva podobno kot na telo. Za določeno obdobje ga ustavi in nas prisili, da se zapremo v hiše. Nato pa sledi dolgo okrevanje. Tako kot bom jaz potrebovala kar nekaj časa, da si naberem moči in kondicijo za normalno funkcioniranje, tako bo tudi svet po premaganem virusu potreboval dolgo, da se življenje postavi nazaj na normalne tire. Jaz in moja družina trenutno čakamo na dan, ko se bo zaključila moja bolezen. Tu je naš fokus. Ko pa pomisliš, da bo ta dan pomenil malo zmago le za nas, svet pa bo še vedno ohromljen, te strese po celem telesu.

Seveda se noro veselim dneva, ko bom lahko šla nazaj k družini. Srčno upam, da ne bo nihče več zbolel in da bomo lahko vsaj v hiši normalno funkcionirali. A še bolj se veselim dneva, ko se bo virusa osvobodila cela država, cel svet.

Na Kitajskem baje trenutno beležijo primere ponovne okužbe z virusom pri ljudeh, ki naj bi ga že preboleli. O tem sem poskušala poiskati kakšen strokoven članek in vsi, ki sem jih našla, še vedno trdijo, da je ponovna okužba le malo verjetna. Kljub temu nimam namena bolezni še enkrat izzivat, ko bom zdrava. Sem pa govorila z mamo in ker bom potem jaz verjetno na bolezen še najbolj odporna, bom verjetno jaz tista, ki bo potem šla po najnujnejših opravkih. Upam, da ljudi, ki me bodo prepoznali, ne bo zagrabila panika, sploh glede na to, da bom potrjeno prebolela virus šele po več ponovnih testih in pred tem nimam namena iti od hiše. V kolikor bo le v moji moči in bodo ljudje pripravljeni sprejeti mojo pomoč, bi rada pomagala tudi ljudem iz rizičnih skupin. Pa če to pomeni, da grem za soseda enkrat na teden v trgovino, pa naj bo tako. Trenutno sem nemočna in lahko "pomagam" samo s svojimi zapisi, če pa bo kasneje lahko morda moja pomoč fizična, bo morda ves ta čas zdravljenja imel vsaj nek smisel.

Ali nam sploh ostane kaj drugega, kot pa da v vsem tem kaosu najdemo nekakšen smisel?

#ostanidoma