Ta svet ne zna živet, ne zna ogret.

Ker so moji dnevi trenutno podobni kot jajce jajcu, sem včerajšnjo objavo izpustila in bom raje danes pokrila oba dneva. Včeraj se je vrnil glavobol, a zdravnica, s katero sem dopoldan govorila, meni da bi to le stežka bil simptom virusa, glede na to da vse kaže, da se bolezen bliža koncu. Hkrati pa me tudi zdravo zelo pogosto boli glava, kar lahko pomeni tudi, da je bil le eden izmed klasičnih glavobolov. Zaradi vsega skupaj sem včerajšnji dan po večini tudi prespala, danes pa se klasična rutina ponavlja. Dopoldan govorim z zdravnico, pojem kosilo, opravim sto in en klic družini, pogledam kakšen film, zopet klici, hrana, film… Danes sem imela tudi video korekture za faks in res sem pozitivno presenečena, kako dobro so se organizirale šole in fakultete, da so ves učni program spravile na spletne platforme.

Žal mi je, da sem morala danes mami voščiti za materinski dan prek videoklica. Veliko raje bi jaz njej skuhala kaj dobrega in jo razveselila s šopkom, kot pa da mora ona kuhati meni. Upam da ste tisti, ki imate to priložnost, svoje mame tesno objeli in jim povedali koliko vam pomenijo. Morda je prav, da na ta čas, ko smo prisiljeni ostajati doma, gledamo kot na priložnost, da zares poglobimo odnose in začnemo ceniti ljudi okoli sebe. V vsakem primeru, moramo v trenutni situaciji najti pozitivno stran, čeprav nam to ni najlažje.

Jaz danes svojih misli ne morem popolnoma zbrati. Po eni strani komaj čakam na jutrišnje testiranje, saj bo negativni rezultat pomenil, da lahko k sebi spustim vsaj psičko. Hkrati pa me potiho grize skrb, da bi bil bris testiranja še vedno pozitiven. Čeprav je moje počutje že res super, še vedno čutim posledice virusa v telesu. Imam manj moči, kot navadno, sem veliko bolj utrujena in še vedno se zadiham pri manjših naporih. Zato si ne morem pomagati, da me ne bi skrbelo, da virus še ni popolnoma premagan. Vsi me sprašujejo, kakšni so občutki, kakšna čustva čutim. Predvsem prevladuje konstanten strah. Ali smo dovolj previdni, da se ni okužil še kdo? Ali bom po teh 14 dneh res zdrava? Kaj, če bosta testa negativna, pa bi še vedno obstajala možnost, da ostajam prenašalec virusa? Kaj, če testa ne bosta negativna? Kaj, če obstaja možnost, da zbolim še enkrat? Ali se bo moje telo tudi takrat lahko uspešno borilo z virusom? Nimam odgovorov. In bolj kot vsa žalost in osamljenost, me muči točno to. Ves čas si govorim, da ne smem biti slabe volje, saj mi ne bo čisto nič pomagalo. In ponavadi mi žalost uspe premagati. Strah pa se je udobno namestil globoko v moje misli in mislim, da se ga bo težje znebiti kot virusa samega.

Včeraj zvečer sem zopet znašla med komentarji. Nekdo me je označil, zato sem prebrala še par komentarjev pod tem. Pustimo to, da nekateri mislijo, da sem jaz plačan robot ali pa da sploh ne obstajam. (Ej družina in prijatelji, ste vedeli, da me v resnici sploh ni?) Kar me je bolj zmotilo je to, da ljudje še vedno mislijo, da virus ne obstaja. Če ne poznate nikogar, ki bi bil z virusom okužen, še ne pomeni, da ga ni! A če ne poznate nikogar z rakom, tudi to pomeni, da ne obstaja? Želim si, da bi bilo res tako. Ljudje, to niso stvari, ki bi se naj dogajale po načelu »ne veš, dokler ne poizkusiš.« Vesela sem, da vas obstaja toliko, ki bolezni ne spoznavate od bližje in upam, da tako ostane. Vseeno mi je, če verjamete mojim zapisom ali ne. Si mislim, da je marsikdo skeptičen. Ampak dajte verjeti zdravstvu, dajte verjeti tistim, ki se vsakodnevno borijo na prvi liniji, ki se izpostavljajo, zato da bi pomagali drugim. Toliko sporočil zdravstvenih delavcev kroži, toliko video posnetkov, ko razlagajo resnost situacije, pa vi še vedno ne verjamete, ker se to pač ne dogaja direktno vam? Bodite srečni, če boste lahko rekli, da se z virusom niste soočili in vam ni pustil posledic. Tudi pri tem, je ne glede na vse, še vedno najbolj prisoten strah. Strah pred ljudmi, ki ostajajo ignorantni in ki hodijo po svetu z zaprtimi očmi.

Vem, da se vedno najde nekdo, ki ima kaj za povedati glede situacij po svetu, ampak a smo res prišli do tega, da ne znamo biti hvaležni, ker se tragedije ne dogajajo nam? Ali res živimo v svetu, kjer obstajajo ljudje, tako ozkogledi, da jih zanima le tistih par metrov okoli njih? Ne morem si pomagati, da me ne bi to vseeno šokiralo. Tako zelo si zatiskamo oči pred resnico, da raje pljuvamo po tistih, ki nas na njo opozarjajo, kot pa da bi dovolili, da nam ta resnica spremeni svet okoli nas.

Tudi jaz si želim, da virus ne bi obstajal. Tudi jaz si želim, da ne bi snežilo marca. Marsikaj si želim. A če bi življenje uresničilo želje vsakega posameznika, bi verjetno kmalu nastal kaos. Vem pa, da je v naši moči uresničitev ene želje. Moje in želje mnogih drugih. To je želja, da bi skupaj obvarujemo ljudi, za katere je virus smrtno nevaren in z ostajanjem doma pomagamo omejiti širjenje virusa. Ali nam bo uspelo?

#ostanidoma