Vedno sem korak do bolje

Na žalost ostajam v bolnišnici. Tistih belih krvnih celic, ki jih je bilo prej preveč, je zdaj premalo. Pravijo sicer, da je to za infekcijo popolnoma normalno, a bi me radi obdržali na opazovanju, saj se vseeno z virusom SARS-CoV-2 soočajo prvič. Še vedno upajo, da mojega bivanja v bolnišnici ne bo treba pretirano podaljšati in da se bo jutri kri popravila, žal pa mi je trenutno zopet narasla tudi vročina in zato je res bolje, da še ostanem tukaj, kjer imam na voljo zdravstveno pomoč.

Seveda me je novica razočarala, ampak tako zelo se trudim, da pri vsem skupaj ostanem pozitivna in nasmejana, da poskušam iz situacije potegniti le najbolje. Zato sem hvaležna, da sem zbolela zdaj, da sem med prvimi, ki to preživljajo in da lahko pomagam drugim, s tem da jih pripravim na zadevo, ki preži na nas za ovinkom. Čeprav to pomeni, da o bolezni v času mojega zdravljenja vemo manj, a vsaj zaenkrat lahko zadeve potekajo še dokaj mirno. Vsaj tak imam občutek, saj lahko sodim samo po tem, kar vidim, ko osebje pristopi k okencu. Prepričana sem tudi, da to, da bom v bolnišnici ostala še malo dlje, pomeni, da bom šla domov res pripravljena na domačo oskrbo in da se zadeva ne bo več zakomplicirala. Raje ostanem tukaj, kot pa silim na vsak način domov, potem pa bi pristala nazaj v bolnišnici čez dva dni.

V članku na rtvslo.si sem v intervjuju s specialistko infektologinjo prebrala, da podatek, ki sem ga zapisala prej, vseeno ne drži. Se opravičujem za zavajanje, vendar verjetno informacije potekajo od ust do ust, vsi pa poznamo, kako deluje igra skriti telefon, namesto sladke pomaranče pride ven slon, ki se je sam naučil voziti kolo. Torej, do danes naj bi bilo hospitaliziranih približno 40 pacientov, prej kakšen več kot manj. 

Zakaj pa sem jaz pristala v mariborski bolnišnici in ne v Celju ali Slovenj Gradcu, ki sta mi bližje? Zopet, glede na članek, citiram: "Postopno se bodo polnile določene bolnišnice, in ko se bo to preseglo, se bodo polnile druge, ne vse naenkrat. Ker za delo s temi bolniki potrebujete posebne izolirane prostore, nekaj opreme, pa tudi nekaj izkušenj, in ni pametno, da se to preveč drobi. Se pa vse bolnišnice pripravljajo in so v glavnem že pripravile poti, kako bo tak bolnik obravnavan, kako bo ležal, da bo ločen od drugih in podobno."

Žal kar se tiče strokovnih informacij o virusu ne vem nič kaj več kot pa ostali, bolni ali pa zdravi. Zato tudi jaz spremljam članke in informacije in se poskušam opreti tistih, ki jih izdajo strokovne strani in preverjeni mediji, kar pa slišim, poskušam vsaj do neke mere preveriti pri zdravnikih. Seveda jih ne morem v nedogled zasipati z vprašanji, a so res ustrežljivi in vsaj kakšno stvar pojasnijo, vsakič pa poudarijo, da se spopadamo z novo obliko virusa, ki lahko vsak dan preseneti.

Upam, da je sporočilo o tem, da moramo ostajati doma in paziti na socialno oddaljenost zajelo že večino Slovenije in da ljudje navodila tudi spoštujejo. Seveda pa bo tudi zaostrovanje ukrepov pripomoglo k ohranjanju redu in javnega zdravja.

Res, res, res,

#ostanidoma

P.S.: Ker sem danes res težko izbrala verz za naslov, ker jih je v slovenskih pesmih toliko odličnih (ja, od tu naslovi, vzamem jih iz konteksta in vsakič od drugega izvajalca, zato verjamem, da ni očitno na prvi pogled), prilagam celotno kitico pesmi "do kosti" od skupine Tabu, ker popolno opiše današnji dan:

Vedno sem korak do bolje,

vedno manjka le kak dan,

včasih sem že dobre volje,

včasih sem že skoraj tam.