V meni vihar naj očisti slabost.

Ob dveh ponoči imam več misli, ki jih lahko zberem v blog, kot pa jih premorem v celem dnevu. Zopet me očitno čaka neprespana noč in ko sem se že že tisočič obrnila v postelji brez uspeha s spancem, sem raje prižgala računalnik in zapisala kar se mi podi po glavi. Morda najdem v mislih nek smisel in jih bom lahko tako utišala in zaspala.

Kot sem napisala že večkrat, mislim veliko na posledice. Posledice virusa na telesu, posledice tegale bloga, posledice pandemije v svetu. Pa večino časa omenjam slabe, tiste, ki se jih bojim. No, v tem trenutku pa raje razmišljam o drugačnih posledicah. Virus mi je prinesel ogromno skrbi, slabe volje, strahu in žalosti. Prinesel pa mi je tudi veliko lekcijo. Lekcijo o tem, kdo sem, kakšen je moj odtis na svetu, kaj delim med druge in predvsem o tem, koga imam okoli sebe. Nisem si mislila, da bom kdaj tako močna, da bom svoje srce razlivala javnosti. Da bom s tujci (ki mi to že skoraj niste več) delila svoja čustva in tegobe. Nikoli prej si nisem znala predstavljati, kako bi se v tem primeru odzvala. A sem na svoj odziv ponosna. Ponosna sem, da sem dovolj močna, da lahko delim svojo izkušnjo z drugimi. Ponosna sem, da sem sposobna biti tako zelo iskrena, ko pa včasih nisem premogla iskrenosti niti sama s sabo. Ponosna sem, da sem večino dni preživljala z nasmehom. Ponosna, da sem se znala nasmehniti tudi ko mi je bilo najhuje.

Najhujši dnevi so bili tisti v bolnišnici. Res mi je bilo težko. A ker sem videla, da je bilo gospe, ki je z mano delila sobo, še težje, sem se trdno odločila, da se bom potrudila in naredila najino bolniško bivanje čim lažje. Prva dva dneva mi to ni najbolje uspevalo. Mislim pa, da se je bistven korak naredil, ko sem ji posodila knjigo. Tako malo dejanje, pa lahko pomeni tako veliko. Srce mi je pogrelo, ko sem videla, da je tudi njej lažje, da se je tam, nekje tretji dan, že nasmejala in pošalila. Več kot sva izvedeli ena o drugi, lažje je pogovor stekel. In hvaležna sem, da sem jo imela za cimro. Pokazala mi je novo vrsto moči. Moč, da si pogumen še za sočloveka, ko to potrebuje.

O posoji knjige sploh nisem zares razmišljala. Bil je odziv situacije. Tudi to mi da malo misliti, kdo sploh sem. Nisem svetnica, daleč od tega. Sem pa odraz okolice, v kateri sem odraščala. Nismo se ves čas objemali, se ljubkovali ter oboževali. Po besedah moje družine, je bil moj najljubši otroški hobi jokanje, medtem ko sta me brat in sestra izzivala. No, mislim, da to zdaj ne drži več, a naši odnosi še vedno niso samo sladki in božanski. Če bi se v času moje bolezni to spremenilo, bi si šli verjetno hitro na živce. Morda si naklonjenost in ljubezen redkokdaj povemo, a si jo redno pokažemo. Družina me je namreč naučila, da lahko nekatere stvari poveš brez besed. Z domačim štrudljom, z večernim video klicem, s pesmijo, s posojo knjige. Res sem ponosna in hvaležna, da sem imela otroštvo, kakršno sem pač imela, čeprav ni bilo vedno postlano s cvetjem. Je pa to razlog, da sem danes to, kar sem.

Ko že govorim o ljudeh okoli mene... ne predstavljam si, da bi bila trenutno obkrožena z drugo družbo. Niti si ne predstavljam, da bi mi v življenju bistvo predstavljale druge vrednote. Zadeva bi se znala odvijati precej drugače. Si mislim, da ne bi bilo bloga, ne bi bilo poguma za naslednji dan, ne bi bilo moči za bitko z virusom. Verjetno bi padla v totalno depresijo. Tako pa sem sposobna kljub težkim dnem iz vsega skupaj razbrati tole lekcijo, zaradi katere še toliko bolj cenim svet okoli sebe. Včasih rada nekatere stvari skrivam, se zapiram vase, postavljam zid in tlačim čustva nekam globoko. Tokrat pa sem pokazala svojo popolnoma ranljivo stran in ne boste verjeli, vsi so obstali ob meni. Vsi so razumeli in skupaj z mano upajo, da se zadeva končno umiri. No ja, vi ste morda verjeli, celo prej kot jaz, pa mnogi ne poznate ljudi, ki me obkrožajo. Jaz pa sem se naučila, da moja čustva le niso tako zelo grozna, da se jih ljudje ne bojijo. Morda je čas, da se jih neham bati tudi sama.

No, ko sem začela pisat tole objavo, sem mislila, da si bom napisala samo nekaj opornih točk za jutri, nato pa zaključila. Ura je petnajst do treh in dejansko sem spisala celotno objavo do konca. Blog je bil na prvem mestu namenjen informiranju, zdaj pa ugotavljam, da je to tudi moja mala terapija, saj lahko na ta način ujamem svoje misli, jih uredim in povežem v smiselno celoto. Tudi sama sebi tako lažje razlagam trenutno situacijo. In ko v meni vihra nemir in mi glas v glavi kriči od strahu, se z zapisovanjem pomirim in glas utišam. Tudi zdaj sem dosti bolj mirna kot pa sem bila eno uro nazaj.

Pa pravijo, da je psihoterapija draga, jaz pa sem našla način, da jo v karanteni izvajam sama in brezplačno. Morda je to še ena lekcija za naprej. Morda moram začeti več pisati tudi takrat, ko je življenje na normalnih tirih.

Lahko noč.

#ostanidoma