In čakam, da spet čas se spremeni.

Dan prvega ponovnega testiranja.

Spala sem slabo, res slabo. Ves čas sem se zbujala v skrbeh kaj bo prinesel današnji dan. Ko pa sem končno zaspala, sem sanjala o virusu. Seveda, saj o drugih stvareh zdaj sploh ne znamo več razmišljati. Le o čem smo se sploh pogovarjali, preden je izbruhnil virus?

Zjutraj sem se sama od sebe zbudila dve minuti pred budilko in čeprav si vedno rečem "še dve minuti lahko spim," sem bila danes budna v trenutku. Včeraj sva se z mamo organizirali, da mi je pripravila oblačila in ob vsem skupaj se počutim, kot da sem spet stara 5 let in mora mama naštudirati kaj naj oblečem. Ker pa imam čista oblačila v spodnjem nadstropju v svoji sobi, saj dneve večinoma preživim v pižami, mi tokrat drugega ne preostane. Zato sem zjutraj nase navlekla pripravljene kavbojke, majico, jopico... no ko sem pogledala skozi okno, sem dodala še šal in v torbico vrgla zimske rokavice. Res nisem pričakovala zimskih razmer v teh dneh.

Ker sem se že sposobna peljati sama, smo se doma pač organizirali tako, da sem vzela enega izmed avtov, vozila z masko, avta pa potem kakšen dan ne bomo uporabljali, površine pa je potrebno razkužiti. V primeru, da pa svoj prevoz ni možen, pa so mi rekli, da ga uredijo oni, verjetno zopet z rešilnim vozilom. Ker nisem točno vedela, kolikokrat se bom izgubila med iskanjem pravega vhoda v bolnišnico, sem si vzela malo več časa. In seveda, navigacija me je peljala okoli riti v žep. Do bolnišnice je vse potekalo še razmeroma normalno, zgubila pa sem se med iskanjem pravilnega vhoda. Na srečo sem prepoznala vhod v stavbo, kjer so me prejšnji torek odložili reševalci, zraven pa so šotori za odvzem brisov. Varnostnici sem morala pokazati listek z napisom, da sem pozitivna za virus, tako, da me je spustila naprej, potem pa sem poklicala kontaktno številko zdravnice in jo obvestila, da sem prišla. Navodila o vsem skupaj sem dobila včeraj, zato sem imela vse pripravljeno. 

Tokrat smo pred šotori vsi čakali samo na ponovni bris, predvidevam, da ponovne brise naročujejo ločeno od prvih testiranj, verjetno zaradi organizacije in preventive. Sestre so me takoj prepoznale, oddali smo kartice in počakali, da smo prišli na vrsto. Trije so prišli le na zadnji bris, ki potrdi, da si zares zdrav, ostale pa je čakal pregled pri zdravniku. Čakanje zunaj na hladnem ni bilo ravno prijetno in bila sem samo vesela, da sem se toplo oblekla. Preglede je izvajal zdravnik, ki me je prvi dan sprejel v bolnišnico. Tudi ta me je takoj prepoznal, čeprav je rekel, da se mi vidi, da sem veliko bolje, saj izgledam kot nova. Res je, da sem imela na sveže oprane in zlikane lase, kar naredi veliko razliko od mojih neurejenih kodrov. Sledil je pregled vitalnih znakov in rutinska vprašanja, ki so mi bila znana iz jutranjih vizit v bolnišnici. Načeloma je bilo vse v redu, edino zaradi mraza je imel zdravnik malo težav z merjenjem saturacije, ki se meri s prsta, moje roke pa so bile čisto ledene. Zato sva morala nekako ogreti prst, nato pa je tudi ta meritev pokazala čisto normalen rezultat. 

Zdravnik je poslušal še pljuča in ker je bilo vse tako, kot mora biti, mi je vzel ponovni bris. No, to res ni moja najljubša dejavnost. Nimam občutka, kako dolga je palčka, s katero vzame bris iz nosu, a občutek sem imela, kot da mi z njo brska po možganih. Zadeva je zelo neprijetna, mene je celo malo bolela, ampak vem, da drugače pač ne gre. Zaradi vsega skupaj so se mi avtomatsko zasolzile oči, kar je sicer navadno, če ti nekdo brska po nosu, zdravnik pa je rekel, da se pogosto zgodi, da mu kdo zaradi tega tudi kihne v obraz. No, tega si ne bi želela doživeti. Na srečo je bil zdravnik tudi danes dobro zaščiten in je imel pokrit obraz, zato upam, da zaščita prepreči tudi direktni kihec. 

Sledile so osnovne informacije glede rezultatov brisa, izvid bo po vsej verjetnosti narejen že danes, a so tisti, ki so zadolženi za obveščanje, zelo zaposleni in prednost dajejo tistim, pri katerih gre za prvo testiranje in je virus potrjen. Kar je razumljivo, jaz bom v vsakem primeru rezultate počakala v izolaciji in prav je, da najprej obvestijo tiste, ki morajo sprejeti preventivne ukrepe. Zna se zgoditi, da mi bodo rezultat sporočili šele jutri pri rutinskem dopoldanskem klicu. Za zdaj mi pač ne preostane nič drugega, kot da čakam na rezultate.

Med vožnjo domov sem razmišljala o tem, kako zelo normalen občutek mi daje vožnja. Kot, da se svet v zadnjem času ne bi ustavil zaradi bolezni. Potem se pa spomniš - joj, ko sem ravno v Mariboru bi lahko obiskala sorodnike ali pa šla pogledat nov studio mojega tetoverja, ki ga je odprl februarja. Aja ne, ne morem. Ko sem se peljala mimo izvozov, se je zadeva ponovila. Lahko bi šla obiskati brata v Zreče, sploh ker sta imela oba s punco pred kratkim rojstna dneva. Aja ne, ne morem. Pri izvozu za Celje sem se spomnila, kako lepo bi bilo poklicati prijatelje in bivše sošolce, s katerimi se že nekaj časa nismo videli in iti na kavo. Aja ne, ne morem. V Velenju bi lahko obiskala očeta, teto in staro mamo! Aja ne, ne morem... Vožnja mi je dala občutek, da življenje poteka normalno, vseeno pa so me vso pot spremljali opomniki, da ni čisto nič normalno.

Da zasneženih dreves ob cesti sploh ne omenjam. Očitno karantena ni zmedla samo nas, da ne vemo več kateri dan je, zmedla je tudi naravo, ki se ne more čisto odločiti kateri letni čas bi bil. Na instagramu se je v tem času pojavil profil @poezije_iz_karantene in danes so objavili poezijo "Kensl", ki popolno opiše trenutno zmedo, ki nastaja:

Najprej smo skenslal velika zborovanja,

pol šole, vrtce, tud študentska stanovanja.

In vse bi blo kul, če ne bi hotl bit vsi zuni-

Sonce je pršu in so si mislel, da so imuni.

Da neb folk vn hodu preveč rad,

smo zato zdej skenslal še pomlad.

No, upam da bo zdaj vsaj vreme poskrbelo, da boste ostali doma.

#ostanidoma