Sanjam, le sanjam, mogoče se zbudim.

Ker ne vem, kako naj začnem pisati o rezultatih in o posledicah, ki jih nosijo, lažje opišem potek mojih zadnjih dni.

Po prejemu klica zdravnice sem se popolnoma zlomila. Vsakemu družinskemu članu, ki sem ga poklicala, da bi sporočila novice, sem se razjokala po telefonu. Mislim, da sem se približno dve uri samo jokala. Moje misli so bile prazne in iz sebe nisem spravila drugega, kot pa žalost. Mama mi je predlagala, da grem vsaj toliko na domač travnik (seveda stran od ostalih), da se nadiham svežega zraka in da obraz nastavim slabotnim sončnim žarkom.  Tudi to me je spravilo v jok, saj sem se bala, da ne bi bili dovolj previdni. A ni popuščala, zato sem privolila. Sredi travnika za hišo mi je postavila stol in se umaknila, da se nisva srečali, ko sem šla do njega. Seveda nisem pozabila na masko in potrudila sem se, da se nisem dotaknila ničesar. Nato je prinesla maske še zase, za dedija in za babi, ki so nekaj minut kasneje prišli pogledati, kako je z mano. Usedli so se na primerno razdaljo od mene, komentirala sem celo, da se počutim kot razstavni eksponat, saj morajo sedeti "za ograjico". 

Bila sem hvaležna za teh nekaj trenutkov, čeprav je bil konstantno prisoten strah, da bi virus vseeno našel način, da bi napadel koga izmed ljudi, ki jih imam tako zelo rada. Ampak res smo bili pazljivi. Nobenega stika, nihče se ni niti sprehodil mimo mene. Dedi je skuhal svojo fenomenalno kavo, ki mi je v ustih pustila vsaj malo okusa, čeprav seveda še vedno ne pravega. Ko sem se vrnila v sobo (seveda zopet na varni razdalji), sem preostanek dneva preživela predvsem na video klicu z družino, saj sem le tako lahko misli preusmerila kam drugam.

Ponoči se je zopet ponovila praksa vseh prejšnjih noči. Zaspim s težavo, saj le težko utišam zaskrbljene misli. Ko me končno premaga spanec in sanjam že razmeroma normalne sanje (ki seveda nikoli niso normalne), se v sanjah zavem, da sem bolna in me zgrabi panika, ker v sanjah nisem nosila maske, nisem imela varnostne razdalje, se nisem obnašala prav... Zbudim se v paniki in z razbijajočim srcem. In zadeva se ponavlja znova in znova in znova, dokler se zjutraj ne zbudim izmučena od vsega skupaj.

Danes smo ponovili vajo na travniku. Sonce je imelo več moči in občutek žarkov, pomešanih z vetrom, je ugajal mojemu obrazu. Zopet je sledila dedijeva kava, vmes sta se na hitro oglasila še brat in njegova punca. Kako smo se "družili" ob kavi? Jaz sem sedela sredi travnika na stolu, na drugi strani travnika je sedel mamin mož, še na nasprotni strani babi in mama. Na stopnicah do zgornjega vhoda brat in njegova punca, dedi za mizo pred vhodom v spodnje stanovanje.

Spet sem dobila tisti občutek normalnosti, podobno kot zadnjič med vožnjo. Pa moram za požirek kave odmakniti masko in si jo takoj za tem namestiti nazaj. Pa moram paziti, da se ne dotikam preveč stvari. Pa moram potem skodelico od kave odnesti do sobe in počakati, da bo pomivalni stroj toliko poln, da gre direktno v pranje, ker sem se jo dotaknila. Pa moramo sosedom le na daleč pomahati, namesto da bi jih povabili, da se nam pridružijo. Pa takoj ni nič več normalno. 

Ko so šli ostali nazaj v hišo, brat in punca pa nazaj domov, sem po potki čez vrt naredila par korakov. Moje mišice so zaradi ležanja šibke in občutek imam, kot da nogam ne morem popolnoma zaupati svoje teže. V teh dneh sem sicer kakšen kilogram izgubila, a verjetno izgubljam predvsem na mišični masi. Kot po vsaki bolezni, ko več časa preležiš, bo tudi tokrat moje telo potrebovalo okrevanje. Počasi in previdno.

Preden se razburite in me okregate, da sem šla iz hiše, naj pojasnim, da so mi to svetovali tudi vsi zdravniki. Seveda nihče ne podpira brezglavega potepanja okoli, sploh pa je to prepovedano bolnikom. A vsi so mi svetovali, da v kolikor sem le pri moči in imam možnost, da držim razdaljo od ostalih ljudi, stopim na svež zrak in se nastavim soncu, kolikor ga v teh dneh pač imamo. Ne samo, da je sonce vir vitamina D, svež zrak pa dobro dene obolelim pljučem, zadeva pomaga tudi psihološko. Zdravniki seveda odsvetujejo izlete, nabiranje moči na domačem travniku ali dvorišču pa je zelo dobrodošlo.

Zdaj pa, četrtkovi rezultati. Poskušam si ustvariti sliko o tem, kaj pomenijo. Ja, tako kot ste komentirali mnogi, ne preostane mi drugega, kot pa počakam in zdržim še par dodatnih dni. Koliko? Nimam pojma. Zdravniki so mi tudi danes rekli, da mi bodo nov datum še sporočili. Da morajo tudi oni premisliti, kaj pomeni ponoven pozitiven bris. Ali bo virus v meni še en dan? En teden? En mesec? Kdaj me poklicati na ponovni pregled, da me ne mučijo z vožnjo po nepotrebnem in na meni ne zapravljajo zaščitne opreme in testov, saj jim vsega že tako ali tako primanjkuje. Preden sem izvedela rezultate sem imela vsaj načrt. Vsaj idejo o tem, kako bo potekalo naslednjih nekaj dni. Zdaj tega nimam več. Ne vem kaj pričakovati in kdaj. Seveda sem pred testom pomislila "kaj pa če bo še vedno pozitivno?", a sem tako močno verjela, da se počutim dobro, da sem zdrava... Tako zelo sem verjela, da sem jemala ponovni bris samo za formalno zadevo, da mi potrdijo, da sem res v redu. Pa mi niso. 

Omenila sem že, da me ves čas spremlja strah, zagozden globoko v moje misli. Zdaj pa si je skopal pot na površje. Začela sem dvomiti in premišljevati vsak svoj gib. Včeraj mi je pobralo besede, motivacijo in voljo. Trudim se, da bi zadevo sprejela na način, ki mi ga pišete v komentarje. "Naslednji bo negativen." "Saj bo, še malo." "Najhuje je že za tabo." "Ostani močna." Ampak žal, tega v tem trenutku nisem zmožna. 

Strah me je. Strah same sebe. Strah tega, da lahko moj objem nekomu pomeni smrtno obsodbo. 

Strah me je sedenja zunaj. Strah me je vsakega tuširanja, ki ga moram opraviti v skupni kopalnici. Strah me je posode, ki jo mora moja mama pobrati in zložiti v pomivalni stroj. Strah me je vsakega dejanja, vsake besede, vsakega čustva, vsakega premika. Strah me je.

Želim si, da bi lahko o svoji izkušnji pisala tako, da bi vam javljala le dobre novice. Da bi vas pomirila in vam rekla, da virus ne predstavlja nevarnosti. Da dvakrat kihneš in je mimo. Žal mi je, da vas skrbi. Žal mi je, da po svetu vlada strah in panika. Žal mi je, da ne morem pomagati bolj, kot pa da opisujem svoje simptome. Žal mi je, da bodo še mnogi doživeli isto, kar doživljam jaz. Žal mi je. 

Danes sem prebrala zanimivo prispodobo virusa. Sicer je pretirana, a morda ljudje potrebujejo ravno to, da se spametujejo. Besedilo je zapisala gospa, ki dela v zdravstvu in se bori za reševanje življenj. Tudi njo je strah. Naslovila je ljudi, ki še vedno hodijo okoli, tiste, ki hodijo na izlete in tiste, ki so prepričani, da se jim godi krivica, saj so ostali brez služb, kavic s prijatelji in nakupovanja. Virus je primerjala z vojno. Ljudje umirajo. Če bi iz neba padale granate, bi ostali doma. Tako pa so te granate nevidne in ko te zadenejo, se tega ne zavedamo takoj, zato tudi sami postanemo tiha granata.

Seveda, kot sem omenila, je zadeva pretirana. Nočem pomisliti, da bi se znašli v pravi vojni. O njih vem tudi premalo, da bi znala predvidevati, komentirati, napovedovati, kot vidim to početi nekatere. Je pa virus vojna zdravja. Boj za življenje vsakega, ki ga je naboj zadel. Res je, virus ne sproži glasnega poka, ne zaboli v trenutku, ko skoči nate. Morda ne zaboli nikoli. Upam, da vas ne bo zabolel nikoli. A mnoge zaboli kasneje, za nekatere pa je ta bolečina usodna. 

Že zadnjič sem postavila podobno vprašanje, pa ga bom ponovila.

Če nečesa ne vidimo, ali ne obstaja?

Strah me je. Žal mi je. 

#ostanidoma