Koronavirus, kaj pa zdaj?

Tako. Pa že pečem pecivo in jem kosilo za jedilno mizo. Včeraj je bil res dan tesnih objemov, zdaj pa se je zadeva znormalizirala. Uživam v malenkostih, ki so navadno rade spregledane. Veste koliko pomeni, da se zjutraj lahko usedem za mizo in v družbi pozajtrkujem? Ali pa to, da lahko hodim med prostori brez omejitev? Mislim, da sem včeraj prvih 15 minut hodila samo po stanovanju in se navduševala. Ker sem še vedno brez kondicije in moči ne morem na sprehod s psičko in mamo, saj bi ju le s težavo dohajala. Sem pa zato šla na sprehod z babico. Ona okreva po operaciji kolena in trenutno je najina zmožnost za sprehode zelo usklajena. Naredili sva kratek krog v počasnem tempu in res si je dobro pretegniti noge. Naš tempo življenja se bo počasi vrnil na normalne tire, vsaj kar se tiče funkcioniranja v hiši. To, da sem bila v izolaciji ne pomeni, da se bomo zdaj vsak dan objemali in plesali zahvalni ples soncu. Pri nas normalno pač pomeni, da si bomo šli na trenutke na živce, sploh...

Zaenkrat bom kratka, ker se moram najprej naužiti trenutka. Izvedela sem namreč, da sem bila tudi drugič negativna, kar pa pomeni, da sem lahko končno zapustila nadstropje izolacije in tesno objela svoje najdražje. Po 26 dneh je to neverjeten občutek. Zdaj pa bom dala za kakšno uro stran telefon in ostale elektronske naprave, ki so mi v tem obdobju krajšale čas in bom uživala v tesnih objemih, pasjih dlakah, luksuzu prostosti, dihanju svežega zraka brez maske. Ne glede na dva negativna testa ostajam doma, storite enako tudi vi.  #ostanidoma

Potek mojih dni je ponavljajoč, zato vam le stežka napišem kaj novega. Kar se tiče počutja, ostaja nespremenjeno. Simptomov ni več, se pa, kot sem že kdaj omenila, čutijo posledice na telesu. Veliko bolj sem utrujena kot ponavadi, počutim se, kot da sem med pripravami na razstavo na faksu. Takrat namreč cele dneve preždimo na podstrehi fakultete in končujemo projekte, pogosto pa se delo zavleče v noč. Je pa res, da je takrat utrujenost popolnoma drugačna. Povzroči jo celodnevna aktivnost in malo spanca, zdaj pa spim večino dneva in sem komaj kaj aktivna, saj kaj dosti tako ne morem biti. Utrudi me že par minut igre s psičko, hoja po stopnicah ko grem na travnik za hišo, tuširanje, preoblačenje, zadiham pa se včasih že med jedjo.  Zdaj že res komaj čakam, da si bom lahko postopoma začela nabirati moč in kondicijo, čeprav vem, da bo to dolgotrajen postopek.  Kar je novih informacij, je predvsem ta, da bom imela ponovno testiranje v torek dopoldan, zato računam, da bom n...

Tudi danes smo ob prejetju rezultatov veliko jokali. Še vedno jočemo. Ampak od sreče. Včerajšnji test je bil končno negativen. Nisem vedela, da bom kdaj tako zelo navdušena, da je rezultat kakšnega testa negativen. Na faksu tega navadno nisem ravno vesela. Mislim, da danes nihče iz moje družine ni mirno spal. Kljub dobremu občutku sta v meni vladala strah in nervoza, spet sem se celo noč zbujala. Približno isto je doživljala moja mama. Zjutraj sva se “dobili” na okenski polici in res, napetost v pričakovanju rezultatov bi lahko rezali z nožem. Nekaj časa sem še razmišljala o zajtrku, pa sem bila preveč živčna, da bi karkoli spravila po grlu. Na srečo pa me danes niso pustili čakati do dvanajstih ampak so me poklicali že par minut pred enajsto. Iskreno povedano so se mi roke precej tresle, ko sem prijela telefon in preden sem se oglasila, sem morala dvakrat globoko vdihniti. Rezultati prejšnjega tedna so me prizemljili in zavedala sem se, da se lahko pogovor odvije v katero kol...

Pa je spet prišel dan ponovnega testiranja. Zadeva je potekala zelo podobno, kot sem jo opisala zadnjič, le da me tokrat ni zeblo v noge, saj je sijalo sonce. Na testiranju sem srečala tudi svojo cimro iz bolnišnice, ki je prišla na drugo testiranje, saj je prvo pokazalo negativen rezultat. Upam, da bo imela enak rezultat tudi danes in bo to pomenilo, da se je virusa rešila. Danes je teste jemal drug zdravnik, ki mi je bil prav tako znan, očitno pa tudi jaz njemu, saj se je takoj spomnil, da sem bila med hospitalizacijo v sobi tri. Bil je zelo dobre volje, kar je tudi pri meni malo zbilo nervozo. Zopet me je vprašal o počutju in omenila sem mu samo, da me je zjutraj bolela glava, zaradi česar sem vzela analgin. Vsi ostali vitalni znaki so bili v redu, zato je spet vzel bris iz nosu. Ko sem ga vprašala po ponovnem testiranju (tistem finalnem), sem sicer stavek začela s "če bo bris negativen..." a sem se hitro popravila na "ko bo negativen..." Nasmejal se mi je i...

Ob dveh ponoči imam več misli, ki jih lahko zberem v blog, kot pa jih premorem v celem dnevu. Zopet me očitno čaka neprespana noč in ko sem se že že tisočič obrnila v postelji brez uspeha s spancem, sem raje prižgala računalnik in zapisala kar se mi podi po glavi. Morda najdem v mislih nek smisel in jih bom lahko tako utišala in zaspala. Kot sem napisala že večkrat, mislim veliko na posledice. Posledice virusa na telesu, posledice tegale bloga, posledice pandemije v svetu. Pa večino časa omenjam slabe, tiste, ki se jih bojim. No, v tem trenutku pa raje razmišljam o drugačnih posledicah. Virus mi je prinesel ogromno skrbi, slabe volje, strahu in žalosti. Prinesel pa mi je tudi veliko lekcijo. Lekcijo o tem, kdo sem, kakšen je moj odtis na svetu, kaj delim med druge in predvsem o tem, koga imam okoli sebe. Nisem si mislila, da bom kdaj tako močna, da bom svoje srce razlivala javnosti. Da bom s tujci (ki mi to že skoraj niste več) delila svoja čustva in tegobe. Nikoli prej si nisem z...

Občutek imam, da so trenutni dnevi brez kontrole in brez prave časovne omejitve. Sobota se zlije v nedeljo, ta pa v ponedeljek. Obstajajo samo še trije dnevi. Včeraj, danes in jutri. Sonce je vsaj malo spremenilo potek mojih dni. Včeraj sem izkoristila še zadnje sončne žarke in zopet spila kavo z družino. Sicer nas je ujelo par dežnih kapelj, a so se nato oblaki odmaknili in sonce je pogrelo moj obraz. Tudi sama sem se kmalu umaknila nazaj v sobo, saj je morala psička na popoldanski sprehod in če bi me videla zunaj, verjetno ne bi dolgo ostala na povodcu. Že tako mi je mama rekla, da se je takoj zagnala na tisti del travnika, kjer sem prej sedela.  Težko je, saj psu ne moreš razložiti, zakaj se stvari odvijajo tako kot se. Z družino smo se lahko razumno organizirali in vsi vemo, zakaj nimamo stikov. Ona pa ne razume, zakaj je zaprta na balkon, medtem ko jaz sedim na travi. Ne razume zakaj sem doma, pa je ne spustim k sebi. Predvsem pa ne razume od kje prihaja moj glas, kadar ...