In čakam kot toliko drugih.

Pa je spet prišel dan ponovnega testiranja. Zadeva je potekala zelo podobno, kot sem jo opisala zadnjič, le da me tokrat ni zeblo v noge, saj je sijalo sonce. Na testiranju sem srečala tudi svojo cimro iz bolnišnice, ki je prišla na drugo testiranje, saj je prvo pokazalo negativen rezultat. Upam, da bo imela enak rezultat tudi danes in bo to pomenilo, da se je virusa rešila.

Danes je teste jemal drug zdravnik, ki mi je bil prav tako znan, očitno pa tudi jaz njemu, saj se je takoj spomnil, da sem bila med hospitalizacijo v sobi tri. Bil je zelo dobre volje, kar je tudi pri meni malo zbilo nervozo. Zopet me je vprašal o počutju in omenila sem mu samo, da me je zjutraj bolela glava, zaradi česar sem vzela analgin. Vsi ostali vitalni znaki so bili v redu, zato je spet vzel bris iz nosu. Ko sem ga vprašala po ponovnem testiranju (tistem finalnem), sem sicer stavek začela s "če bo bris negativen..." a sem se hitro popravila na "ko bo negativen..." Nasmejal se mi je in rekel, da pravilno razmišljam in tudi pri odgovoru močno poudaril tisti "ko". Ker je pri meni zdaj minilo že tri tedne od prvega simptoma me bodo v primeru negativnega brisa poskusili ponovno testirati čimprej, če bo šlo, že čez vikend. Močno držim pesti, da bom naslednji teden že v krogu domačih praznovala veliko noč in pekla potico.

Omenila sem mu, da me je virus oslabil, kot je bilo pričakovano, in tudi on mi je svetoval, da po dveh negativnih brisih začnem moč nabirati počasi. Predvsem ne smem na sprehode hoditi tako daleč, da bi me utrudili že v eno smer, temveč se moram obrniti proti domu, ko sem še čisto pri moči. Omenil je tudi, da naj dolge sprehode s psičko še vsaj za nekaj časa prepustim ostalim in se izogibam hoji v hrib. To bo pri meni mogoče mala težava, saj smo doma praktično na vrhu manjšega hribčka, torej bi v eno smer še že šlo navzdol, a nekako moram priti tudi nazaj domov. Pa mislim, da bomo vseeno našli način.

Drugih komentarjev glede zdravja nisem imela, vem, da ste to opazili tudi tukaj, a že praktično odkar sem prišla iz bolnišnice, nimam več nobenega simptoma. Prisoten je sicer občasen glavobol, a verjetno so to že tisti moji klasični glavoboli, ki me spremljajo čez celo leto. Vročine praktično od prihoda iz bolnišnice nisem imela. To je bil 10. dan od prvega simptoma in tudi zdravniki beležijo, da se po večini simptomi virusa kažejo zgolj prvih deset dni, pri nekaterih pač malo dlje. Ravno to, da že 12 dni nimam simptomov je razlog, da verjamem, da je zdaj že čas, da virus neha diktirati moje življenje.

Seveda vem, da me bo v pesti držal še malo dlje, tako kot tudi vse ostale, saj se težava s pandemijo ne bo čudežno razblinila, ko bom jaz ozdravela. A meni bo zadeva zagotovo dosti lažja, ko bom zapustila podstrešne prostore.

Kar se tiče posledic virusa v svetu, pa se seveda tudi iz drugih vidikov življenja, kažejo tudi pri meni. S tem, da so se zaprle ne-živilske trgovine in sem tako nehala delati, sem izgubila glavni vir financ. Preostanek vira predstavlja "žepnina", ki mi jo pristavi družina, kadar lahko, mesečno pa dobivam tudi preživnino. A ker si po večini poskušam vse stroške plačevati sama, brez pomoči domačih, me je trenutna situacija spravila v kot tudi finančno. (In ne, ne bom prosila za donacije, brez skrbi.) Hkrati smo celoten učni program prestavili na spletne platforme in video klice, kar pa pomeni, da nimam več potrebe po stanovanju v Ljubljani. 

S težkim srcem sem tako napisala sporočilo lastnici in ji sporočila, da se bom iz stanovanja izselila, saj nimam niti možnosti, da bi še naprej plačevala najemnino, čeprav nam jo je v času virusa spustila, saj se dobro zaveda stiske. Za dejanje smo ji zagotovo vsi študentje, ki živimo v stanovanjih, ki jih oddaja, iskreno hvaležni in v kolikor bi bilo smiselno, da obdržim sobo, bi to tudi storila. Strinjali sva se, da je vseeno bolje, da se iz stanovanja izselim, soba pa se ponudi zdravstvenim delavcem, ki bodo za posteljo v centru Ljubljane iskreno hvaležni. To bo zdaj pač pomenilo, da bom, ko bom zdrava, sobo čimprej spraznila, upam le, da ne bo prevelikih težav s prehodom iz občine. Morda bom potrebovala kakšno potrdilo, se moram o tem še pozanimati. Seveda pa to pomeni tudi, da se v primeru, da bodo proti koncu šolskega leta na faksu vseeno potekale kakšne aktivnosti, odpovem ugodju bližine stanovanja, od katerega sem imela do fakultete 1 minuto hoje, temveč me bo čakala enourna vožnja z avtom v vsako smer. A trenutno pač ne gre drugače.

Virus vpliva na vse nas, ne glede na to, a spadamo med bolne ali zdrave. Predvsem imam občutek, da ljudje postajajo nestrpni. Veliko težavo zagotovo predstavlja tudi dejstvo, da iz vseh smeri kapljajo v javnost različne informacije, ki se pogosto spodbijajo. Seveda ima vsak pravico do svojega mnenja, normalno. Logično. Mislim pa, da bi bilo še vedno najbolje, da upoštevamo nasvete zdravnikov, strokovnjakov in ustanov, ki se na vse skupaj vsaj malo bolj spoznajo in lahko konkretneje svetujejo. Jaz iskreno večino medijev in novic sploh ne spremljam več, saj opažam, da ljudje zelo radi iz muhe delajo slona.

Se opravičujem, če je imel kdo pri meni občutek, da delam enako. Načeloma se trudim, da pišem stvari tako kot so, čeprav jih morda malo lepše zapakiram, a to je zgolj zavoljo prijetnejšega branja. Če bi mene zasipali samo s statistiko in strokovnimi izrazi v enostavčnih povedih, bi hitro izgubila interes in vprašanje, koliko bi sploh razumela. 

Verjetno bi bilo podobno, če bi jaz začela komu drugemu razlagati o snovi, ki se jo učim na faksu:

"Tokove v sodobnem mestu vidimo kot tekoče hierarhije, ki nastajajo vzdolž linij, in predstavljajo fleksibilno strukturo, ki predstavlja dinamičnost ob vsakem premiku." 

#ostanidoma