Vem, da danes bo srečen dan!

Danes sem se že na vse zgodaj zjutraj odločila, da bo dober dan. Pa ne samo zato, ker se na oddelku uvaja nov simpatičen medicinski brat, ki je zjutraj pogledal skozi okno moje sobe. Je prvi dan pomladi in kljub temu, da so obljubljali slabo vreme, mi je skozi okno posvetilo sonce in slišalo se je ptičje petje. Odprla sem okno in poskušala ujeti kakšen sončni žarek. Pogled iz sobe sicer ni ne vem kaj, a vidim park in v tem trenutku je vsaka bližina narave prijetna.

Začela se je tipična bolniška rutina. »Dobro jutro, kak ste? Vse vredo?« sem najprej zaslišala čez steno iz izolacijske sobe 4, nato pa so prišli še k meni v trojko. Sledi meritev vitalnih znakov, pritisk 116/80, srčni utrip 84 p/min, separacija kisika 100%, temperatura 36,5°C. Odlično. Nov medicinski brat je prišel popisati podatke in presenetilo me je, ko sem list pritisnila k zgornjem delu okna na vratih, pa je bil fant še vedno previsok in se je moral malo skloniti. Načeloma pridejo sestre, ki z brado pridejo ravno do spodnje stranice okna. Nato je sledil zajtrk. Še vedno ne okušam popolnoma vsega, vonja še sploh nimam, a imam apetit, zato vse obroke pridno pospravim. Najbolj izrazitega okusa je zame trenutno sadje, ki ga dobim vsak dan.

Po zajtrku sledi vizita. Zdravnica, ki jo zdaj že dobro poznam (a sem z imeni res slaba), je tokrat vstopila sama, kasneje pa se ji je pridružila še sestra. Poslušanje pljuč in srca, rutinska vprašanja. Ali kaj boli? Dihanje je normalno? Ste kaj kašljali? Druge težave? Ne, nič. Počutim se super. Ker mi je danes padla tudi vročina, se je zdravnica odločila, da me spusti domov, če se krvna slika ne bo nič poslabšala, tudi če tistih belih krvnih celic še ne bo dovolj. Pravi namreč, da so moji znaki zdaj že tako dobri, da sem res že pripravljena na domačo oskrbo. Zato mi je sestra še enkrat vzela kri, tokrat samo dve epruveti, medtem ko so mi ostale dni vzeli štiri. Hitro je počistila še površine v sobi, vmes pa sva se zapletli v pogovor. Pravi, da so včeraj domov poslali tri paciente in dobili zgolj enega novega. Imajo pa danes zmanjšano število osebja, malo zato ker je sobota in malo zato, ker smo trenutno vsi hospitalizirani bolniki v stabilnem stanju.

Med čakanjem na izvide sem se zaposlila z branjem knjige, a sem prebrala zgolj par stvari, ker itak ves čas čvekam z nekom po telefonu. Kljub temu, da me vsi sprašujejo kako je biti odrezan vseh stikov, še nikoli nisem toliko govorila s svojo družino, kot to počenjam zdaj. Za dobro jutro opravim klica očetu in mami, po viziti še enkrat. Potem sledi še sestra, brat, tete in strici pa stari starši… Vmes se slišim s prijatelji, čeprav po večini preko sporočil. Ko preko dneva prejemam informacije o svojem stanju in izvidih se linija klicev ponovi. 

Moram priznati, da mi včeraj v popoldanskih urah ni bilo najlažje. Vročina se je dvignila nazaj na 37,7°C, čutila sem utrujenost. Hkrati sem slišala, da ljudje odhajajo domov, jaz pa ostajam tu, zaprta v sobo, zdaj pa še brez cimre. Res nerada kažem svojo žalost. Težko mi je, ko sem nemočna in ker nočem, da mojo družino skrbi, jih nočem klicati vsakič, ko me stisne pri srcu. Pa sem vseeno mami napisala sporočilo in ko me je poklicala so se mi ulile solze. Zoprna je samota izolacijske sobe, zoprna želja, da bi si lahko nekako pomagal, pa ne moreš, zoprna razdalja, ki me loči od moje družine. Zoprna je ta moja koža, ki se noče odebeliti, da bi preslišala slabe komentarje. Če povzamem, celotna situacija je zoprna. Pa moja mama ve, kako me pomiriti. Nekaj let nazaj sem ji iz žlehnobe, ko mi je rekla da sem otročja, rekla »moja mami ve, moja mami zna. Moja mami, najboljša mamica sveta.« Kot sem napisala, stara sem 22 let. A za temi besedami bom stala do konca življenja. Res ve, res zna in res je najboljša. Želim si, da bi jo lahko močno objela za prihajajoči materinski dan pa vem, da je ne bom mogla. Torej je to še ena zoprna stvar. 

No, ampak kot sem rekla, danes sem se odločila, da bo dober dan. Sicer sem ob pisanju prejšnjega odstavka malo težje požirala, a sem na obraz hitro narisala nazaj nasmeh. K temu je pripomogla tudi zdravnica, ki je stopila k oknu mojih vrat in mi sporočila, da je krvna slika danes v redu in da odhajam domov. Zdaj pa čisto zares! Od navdušenja sploh nisem mogla dokončati kosila, ki so mi ga prinesli. Začelo se je pakiranje mojih stvari in pripravljena sem bila na odhod še preden je zdravnica uspela pripraviti papirje. Bila sem res kot otrok na božično jutro, ko komaj čaka da bo odvil darila. Ampak ure do odhoda so se vlekle, občutek imam, da je čas tekel vsaj dvakrat počasneje kot pa ponavadi. Poskusila sem se zamotiti tako, da sem do konca prebrala knjigo, a ko sem obrnila zadnji list, je bila ura še vedno komaj tri, glasu o odhodu pa od nikjer.

Malo pred peto uro je končno skozi okno pogledala rdečelasa sestra, ki je bila tu skoraj vsak dan, in mi povedala, da še vedno čakamo prevoz. Mislim, da niso minile 3 minute, ko je iz hodnika zaklicala: »Tea, tu so!« Izstrelilo me je iz postelje in hitro sem se obula, počakati sem morala le, da se je sestra oblekla v zaščitno obleko. Izročila mi je odpustne liste, tri maske, za takrat, ko bom prišla na ponovni pregled, in…. »hooodniiiik!« Tako namreč najavljajo, da naj bodo previdni, saj je bolnik z virusom na hodniku. Pri vratih me je predala fantom pri reševalnem vozilu, še enkrat sem se ji zahvalila in odpeljali smo se.

Očitno pa vesolje misli, da mi je te dni nekoliko dolgčas, ali pa morda ve, da pišem blog in da se mi mora zgoditi kaj zanimivega. Zato se nam je, seveda, reševalni avto pokvaril. Ustavili smo se direktno sredi ceste na izvozu Celje – vzhod. Da smo se lahko vsaj odmaknili, je eden izmed fantov stopil iz vozila in ga potisnil proti nagibu ceste navzdol in lahko smo zapeljali na stran. Zdaj pa, nov rešilni avto, ki ga je bilo zopet treba počakati, da se je pripeljal iz Maribora, pa avtovleka in še en rešilni avto, da bo odpeljal nazaj fante, ki jih je bilo potem preveč in se vsi ne bi mogli peljati z enim avtom. Vmes so mi razložili, da za okužbe navadno pač vzamejo starejša vozila, tokrat se je pokazalo, da pa to vseeno ni najboljša ideja. Na srečo je moje stanje stabilno in mi ni bilo težko počakati, čeprav sem že komaj čakala na domačo hišo. No, po pol ure je sledila uspešna menjava vozil in še pol ure kasneje sta me fanta varno odložila na dvorišču.

Ker sem o svojem prihodu povedala samo mami, sem še na dvorišču poklicala babico in ji rekla, naj z dedijem stopita na balkon in njuna nasmeha na obrazu sta bila neprecenljiva. Seveda se je zopet popolnoma zmešalo tudi psički, ki je čez ograjo pritisnila glavo in me pozdravila. Tako zelo sem si želela, da bi lahko stopila do njih in jih objela. Ampak žal, virus zahteva še vsaj en teden osamitve. 

Bolnišnice ne bom pogrešala, mislim pa, da se nikoli ne bom uspela dovolj zahvaliti osebju, ki je bilo te dni z mano. Ne vem imen, spomnim se, da sem iz hodnika slišala za Natašo, Brigito, Majo, Nino, Davorja, Aleksa, Aldina… Približno vem, kateremu imenu pripisati kateri obraz, a je osebja res veliko in vsi se trudijo, da je izkušnja v bolnici čim prijetnejša. Neverjetni ste. Delo, ki ga opravljate je pogumno, nesebično in tako zelo pomembno. Želim vam, da ostanete močni in zdravi, da najdete čas za počitek ter da ste ponosni nase in na vaše sodelavce. Od čistilk do zdravnikov, od reševalcev do medicinskih sester in bratov. Vsi si zaslužite vso srečo, ki jo ta svet premore. Milijonkrat hvala.

Res sem vesela, da lahko tole objavo, ki sem jo sicer v večini napisala že v bolnišnici, objavim iz domačega wifi-ja.

Zdravstveno osebje se vsakodnevno trudi in pomaga ljudem, ki jih potrebujejo. Mi pa jim pomagajmo s tem, da se držimo načela:

#ostanidoma

P. S.: simpatičen dečko, ki si mi danes vzel telefonsko številko za komunikacijo z zdravniki, lahko jo tudi obdržiš – obljubim, da drugače izgledam bolje, kot v bolniški postelji ;)