Ignoranca, aroganca, cvetke spletke, spridem duh.

Ko sem se danes zbudila, sem se najprej vprašala, če je ponedeljek še vedno tako grozen, kadar ne smeš v službo in šolo? Mogoče pa se jih bomo kmalu še veselili, ker bodo pomenili da se je norija z virusom pomirila

Okej, pomembnejše misli Tea. Kakšni so tvoji znaki danes?

Diham še vedno težko, slon se še ni premaknil iz pljuč. Takoj zjutraj na srečo ne opažam hujših bolečin, tudi toplomer kaže pod 37°C. Mogoče to pomeni, da se najhujši del bliža koncu.

Ker slišim, da je na balkonu pod mano mama, previdno potisnem glavo čez okno, toliko, da vidim družino in zživciram psičko. Če bi imela moč, bi k meni splezala po steni. Vidi me, sliši me, voha me, k meni pa ne more. Iskreno ne vem, katera si bolj želi crkljanja. Trenutki, ko lahko vidim družino, čeprav na daljavo, so kratki, a prijetni. Lepo je vedeti, da jih imam blizu, čeprav si želim, da bi lahko z njimi pila kavico na balkonu.

Ker res pazimo, da se ne srečujemo, mi mama predlaga, da naj grem pod tuš, ko bodo ostali šli s psičko na daljši sprehod.  Res si želim oprati lase, saj sem v teh dneh poskušala omejiti tuširanje na čim krajši čas. Kako poteka organizacija tuširanja? Ko vsi odidejo iz hiše, si nadanem masko in rokavice. Hitro v kopalnico, poskušam se dotikati čim manj stvari. Vsakič, ko grem pod tuš, me čaka sveža brisača, ki gre takoj za tem v pranje na 60°C, stroj prižgem jaz. Stuširam se čim hitreje, vroča voda in para mi izredno pašeta, pa tudi veliko nasvetov sem dobila, da toplota uničuje virus. Danes je tuširanje trajalo malo dlje, da sem si dobro oprala lase. No, tu sem svoje besede o izboljšanju, ki sem jih napisala prej, hitro pojedla. Ker sem stala dlje časa, se me je lotila vrtoglavica, zelo sem se zadihala in enostavno nisem prišla do sape. Ker sem vedela, da ne smem obsedeti v kopalnici in da moram čimprej nazaj v svoje prostore sem poskusila ostati zbrana, se na hitro obrisala, nazaj nadela masko in poskušala globoko dihati. Kolikor sem le mogla hitro, sem se oblekla in šla nazaj v zgornje nadstropje. Tam sem še nekaj minut lovila sapo, saj sem se počutila, kot da sem ravnokar pretekla par krogov na stadionu. Kdo bi si mislil, da je lahko tuš tako naporen.

Ponoči nisem kaj dosti spala. Ni mi bilo udobno, ko sem se namestila, nisem mogla zaspati. Hkrati pa so mi šli po glavi odzivi včerajšnjega dne. Zadeva je eksplodirala agresivno. Odzivi so bili večinoma dobri, polni ljubezni, vprašanj. Na žalost se med njimi prikradejo tudi tisti, ki na stvar gledajo drugače. Za vse skeptike, za ljudi, ki vihate nosove, namesto da bi jih pokrivali in privoščljive komentarje naj samo povem, da nisem pričakovala takšnega odziva, očitno je pomanjkanje informacij naredilo svoje. Nobena objava, noben zapis ni bil narejen z namenom, da si pridobim pozornost. Iskreno, ni mi prijetna in zdi se mi, da mi ne pristaja. S tem namenom se v naprej opravičujem vsem, ki jim ne odgovarjam, socialna omrežja bom ohranila za moje bližnje, saj mi povečano število všečkov, sledilcev... ne pomeni nič. In na žalost, tudi če bi želela, ne bi mogla odpisovati vsem, saj me bolijo oči in glava, kar pa pomeni da ne zdržim predolgo pred ekrani. 

Nisem si mogla pomagati, da ne bi pomislila, kako bi ti ljudje reagirali, če bi bili na mojem mestu, ampak ne, ne želim vam tega. Vem, da je ljudem po svetu huje. Hvala bogu imam jaz lažjo obliko, vsaj trenutno. Vem, da so hujše bolezni in niti v sanjah jih ne poskušam primerjati. Je pa vsaka omejitev gibanja kruta, pa naj traja en mesec, 14 dni ali pa 4 dni. Ne zavedamo se dragocenosti človeškega dotika, dokler nam ta ni preprečen. 

Ne prihajam iz zdravstvene stroke, zato ne morem obljubiti točnih medicinskih podatkov. Predam lahko samo informacije, ki so podane meni, zdravnike poskušam spraševati čim več, berem vaše komentarje in sporočila, da vidim kaj zanima vas in poskušam pridobiti informacije na te teme - zdaj imam pač čas. 

Naj omenim samo še to, da se je porajalo vprašanje, zakaj me glede na simptome niso hospitalizirali. V splošnem je moje počutje dobro in težko si predstavljam, da bi hospitalizirali vse, ki zbolijo. Prepričana sem, da obstajajo ljudje, ki hospitalizacijo potrebujejo veliko bolj kot jaz. Poskusila pa bom stopiti tudi v stik z zdravnico, ki mi je sporočila rezultate testa, da bom lahko morda malo bolje odgovorila na vprašanja, ki so se pojavila. 

Do takrat pa,

#ostanidoma