Brez dlake na jeziku, se ti slabo godi

Najprej naj pokrijem to, kar moj blog obljublja.

Kljub temu, da se danes počutim že odlično, ostajam v bolnišnici. Nimam več težav z dihanjem in po telesu ne čutim več bolečin. Še vedno niha moja vročina, enkrat je ni, drugič naraste nazaj do 37,4°C. Moja krvna slika pa še vedno ni čisto super, zato me želijo obdržati še en dan. Razlog je torej enak, kot je bil včeraj. Zdaj mi pač vsako jutro vzamejo kri in ko bodo izvidi primerni, me bodo spustili domov.

Ker nimam več drugih, izrazitih težav, lahko še vedno pišem blog in sem aktivna na socialnih omrežjih. V bolnišnico sem, kot že rečeno, dobila tudi računalnik, tako da sem včeraj lahko sledila video predavanju in opravljala spletni kolokvij. Računalnik je poskrbel tudi za to, da si lahko skrajšam čas s kakšnim filmom ter nadaljujem s pisanjem bloga.

Moja cimra je imela danes dobre izvide in je lahko ob pol treh odšla domov. Draga gospa Lidija, ne vem, ali boste prebrali moj blog, vam pa želim obilo zdravja in sreče. Držim pesti, da bodo kontrolni brisi čimprej negativni in boste lahko tesno stisnili v objem svojega sina, ki vas doma že težko pričakuje. 

Zdaj pa, tale današnji blog ne bo posvečen samo zdravju, ker pač nimam debele kože in ne morem ostati tiho.

Danes me je pogrel komentar mladeniča na FB objavi, ki je bila popolnoma nerelevantna na virus. Delila sem namreč objavo, kjer je soseda ponujala svojo (izredno dobro) sliko konjev, ker podpiram mlade umetnike in je punca res nadarjena. Pa ljudje res nimajo bolj pametnega dela, kot pa da brskajo za profili in odprtimi objavami ter svojo frustracijo širijo po svetu. Moj profil je zaklenjen, ne sprejemam neznancev in tudi pošiljanje prošenj sem omogočila samo prijateljem mojih prijateljev. Ker pa sem to objavo delila javno, pač ni druge, nad katero bi se lahko znašali.

Ljudje, pamet v roke. Ne bom rekla, da na račun virusa ne služi nihče. Trenutna situacija v parlamentu, ki je danes dvignila prah, mislim da govori sama zase in je raje ne bom komentirala. A naj vam res položim na srce, jaz od tega nimam popolnoma nič. Nimam novih lajkov in sledilcev, ker kot rečeno ne sprejemam neznancev, nisem niti za cent bogatejša, še vedno ne vem kako bom pokrila najemnino, ko pridejo računi, saj študentje ne prejmemo nobenega nadomestila plač. Kar delijo mediji, delijo po večini brez moje vednosti. Tisti, ki pa me o tem prej vprašajo, so vedno zelo prijazni in jim dovolim, da se zadeva širi, saj bi rada da ljudje končno dojamejo, kakšna je situacija. Tisti, ki zgodbo delijo sami od sebe, pa včasih v javnost spustijo tudi podatke, ki niso resnični, saj tukaj na splošno o sebi nisem napisala veliko.

Zato: stara sem 22 let (ne 21, ne 23 in ne 28), konec maja jih bom dopolnila 23. Sem študentka 3. letnika na fakulteti za arhitekturo, kjer obiskujem smer urbanizem in ciljam na to, da letos diplomiram, jeseni pa vpišem magisterij. Edini problem v času študija mi je delala matematika, ki sem jo opravljala dve leti, kljub temu, da je bila prej vedno moj najljubši predmet. Imam brata in sestro, ločena starša, kar pa ne vpliva na naše odnose, saj mislim, da smo vsi v situaciji, ki nam najbolj ustreza. Živim v študentskem stanovanju v Ljubljani, skupaj s tremi cimri. Tudi okužila sem se v Ljubljani, ko pa sem imela pozitiven rezultat testiranja, sem se vrnila domov, v Florjan pri Šoštanju k svoji mami in njenemu možu. Tu v hiši živita v spodnjem stanovanju tudi mamina starša, s katerimi te dni nisem imela nobenega stika, razen telefonskih klicev ter kratkega trenutka, ko so pome prišli z reševalnim vozilom in je babica stopila na balkon, da sva se poslovili. Očetova stran družine prihaja iz Velenja in tudi njih drugače rada obiščem, a jih v času bolezni nisem. Doma imam čudovito 6 mesecev staro dalmatinko po imenu Khaleesi, ki jo na kratko kličemo Kali. Čaka pasjo šolo, a je ta zaradi trenutne situacije preložena. Obožujem jo že od prvega dne, ko mi je kot enomesečni mladiček ukradla srce. V dneh, ko sem bila v domači oskrbi, mi je več kot očitno malo zamerila, saj me je videla in slišala, pozornosti pa ji ne morem posvečati.

Kaj vas bi še lahko zanimalo? Nosim čevlje številka 39, visoka sem približno 175 cm in navadno mi ustreza konfekcijska številka 38. K frizerju ne hodim redno, ker sem za te stvari lena, sploh pa nimam vedno časa, da obiščem svojega frizerja v Celju. Načeloma imam svetle lase, lani pa sem šla čez neko krizo samopodobe in se pobarvala na rjavo, kar sem hitro obžalovala zato sem zdaj nazaj na blond. V desnem ušesu imam tri luknje za uhane, v levem dve. Očala nosim že od 5. razreda osnovne šole, dioptrija na desnem očesu -2.25, na levem -1.75. Imam par tatujev, ki jih niti malo ne obžalujem. Mama se je z njimi sprijaznila s težavo, a pravi, da me zaradi njih nima nič manj rada. 

Rada pijem dobro vino, še posebej tistega, ki ga dedi naroči pri domačem vinarju. Večinoma sem bolj ljubitelj belih vin, pred kratkim pa sem ugotovila, da se najde tudi med rdečimi kakšno, ki je po mojem okusu. Obožujem domačo zelenjavno juho, rada jem palačinke z nutello in sem eden tistih čudnih ljudi, ki bi lahko več dni živeli samo od cvetače. Zelo rada kuham, še raje pa pečem, še posebej takrat, ko bi se naj učila. Redko se najde torta, ki bi mi bila dobra, kar pa me ne ustavi pri peki. Ne maram paradižnika in oliv, zelo rada pa imam vse oblike sadja.

Pa toliko da veste, še naprej bom sodelovala z mediji. Žal mi je, da nekateri članki v ljudeh spodbujajo paniko. Tisti pa, s katerimi sodelujem osebno, so namenjeni zgolj informiranju in opozarjanju na situacijo. Panika še vedno ni potrebna!

Še enkrat hvala vsem tistim, ki spadate v večino ljudi, ki premorejo prijaznost in sočutje, rada bi se posvečala samo vam, pa žal ne morem, nisem še tako daleč. Tisti, ki pa vas še vedno zanimajo podrobnosti o mojem življenju, zato da bi mi verjeli, se pa ne čudite, ko boste zboleli za okužbo, saj nosove tišite tja, kamor vam ni treba. Pa ne pozabite, zdravniki opozarjajo, da je človeška neumnost nevarnejša od virusa!


#ostanidoma