Smo se razšli, kdaj se spet srečamo.
Zasledila sem, da še vedno kdo pokuka na moj blog, zato se mi zdi prav, da napišem še eno objavo. Nisem pozabila, obljubim. Vendar pa sem se raje posvetila drugim stvarem, ki niso bile povezane z virusom, ki sem mu tako zelo z veseljem pomahala v slovo.
Minili so slabi štirje meseci, odkar sem bila spuščena nazaj v “divjino”. Priznam, prvi dnevi so bili precej naporni, bila sem izmučena, šibka in brez kondicije, zraven pa me je preplavljalo še tisoče čustev. Pa vseeno se mi ni bilo težko navaditi na življenje med ljudmi. Dnevi so potekali dokaj normalno, ne glede na prejšnje stanje. Edina razlika je bila ta, da sem se zavedala, kakšen velik pomen ima skrb za telo. V izolaciji so moje mišice popolnoma uplahnile, zaradi pomanjkanja gibanja pa so se zaužite kalorije pretvarjale v maščobe. To je poskrbelo, da sem se počutila kot žele bonbonček. Brca v rit.
Prvi “trening” je trajal 10 minut z vmesnimi pavzami, ker več nisem zmogla. Potem pa počasi 10 minut v celoti, 20 minut, 30, 40... Telo je prvi teden prihajalo k sebi, drugi teden začelo šepajoče delovati, potem pa me začelo ubogati in sodelovati z mano. Počasi sem lahko oddelala enourni trening. Ne bom rekla, da ga naredim brez problema, saj ponavadi na koncu obležim na tleh. Je pa zadeva zagotovo veliko lažja.
Posledice tudi v splošnem niso blazno izrazite in le redko pridejo na plano. Še vedno me na trenutke stisne v prsih in težje zadiham, a bolečina ni primerjava s tisto na začetku bolezni. Posledica, ki mi je ostala (pa upam da ne za večno) in jo res opazim, je spremenjen vonj. Nekaterih stvari praktično stvari ne zavoham dokler je nimam pod nosom, druge, ki so mi včasih dišale, mi zdaj smrdijo.
Nekaj posledic pa je pustil tudi tale blog. Seveda se jih med pisanjem nisem zavedala, konkretno sem jih začutila šele v začetku maja. Ko je bilo treba v Novo Mesto na pregled kolen, potem pa še v Ljubljano k dermatologu. Med ljudi. Malo sem se bala sama sebe, malo možnosti ponovnega okuženja, predvsem pa ljudi. Ves čas sem čutila oči na sebi, pa čeprav ni bilo nikogar okoli mene. Imela sem občutek, kot da ne spadam tja ven. Kot da izstopam, čeprav nisem. Nihče ni bil nesramen do mene, nihče se me ni ustrašil, nihče ni stopil korak bolj stran. Morala sem pač dati ta ognjeni test čez.
Zdaj so se mi zadeve znormalizirale, navadila sem se družbe, navadila sem se (skoraj) normalnega življenja. Junija sem se vrnila v Ljubljano, saj po tolikih letih življenja na svojem enostavno nisem več navajena živeti s starši. Še vedno jih obiščem kadarkoli imam čas, normalno, a nekako nam vsem odgovarja, da lahko funkcioniramo po lastnem tempu. Začela sem zopet delati, trudim se, da bi čimbolj razvijala svojo kariero v urbanistični smeri, čeprav Ljubljanske finance zahtevajo, da se še vedno ukvarjam s tipičnimi študentskimi deli. Lotila sem se tudi diplome, pri kateri se spogledujem s septembrskim zagovorom, načeloma pa letnik uspešno zaključila.
Precej sem se utrudila govora o virusu, zadeve ne razglašam na veliko, na srečo mi tudi ne predstavlja hudih težav v družbi. Se je zgodilo, da se je kdo obregnil ob to, da si "upam" biti v javnosti, a imam na srečo okoli sebe čudovite ljudi, ki mi ne pustijo, da bi se glede tega pretirano obremenjevala.
Res se zahvaljujem vsem bralcem bloga, vsem lepim besedam in dobrim mislim. Upam, da ste zdravi in da bo tako tudi ostalo!
Z najlepšimi željami,
vaša Tea.
P.S. Ne, ni bilo glasu od medicinskega brata, žal. ;)
Minili so slabi štirje meseci, odkar sem bila spuščena nazaj v “divjino”. Priznam, prvi dnevi so bili precej naporni, bila sem izmučena, šibka in brez kondicije, zraven pa me je preplavljalo še tisoče čustev. Pa vseeno se mi ni bilo težko navaditi na življenje med ljudmi. Dnevi so potekali dokaj normalno, ne glede na prejšnje stanje. Edina razlika je bila ta, da sem se zavedala, kakšen velik pomen ima skrb za telo. V izolaciji so moje mišice popolnoma uplahnile, zaradi pomanjkanja gibanja pa so se zaužite kalorije pretvarjale v maščobe. To je poskrbelo, da sem se počutila kot žele bonbonček. Brca v rit.
Prvi “trening” je trajal 10 minut z vmesnimi pavzami, ker več nisem zmogla. Potem pa počasi 10 minut v celoti, 20 minut, 30, 40... Telo je prvi teden prihajalo k sebi, drugi teden začelo šepajoče delovati, potem pa me začelo ubogati in sodelovati z mano. Počasi sem lahko oddelala enourni trening. Ne bom rekla, da ga naredim brez problema, saj ponavadi na koncu obležim na tleh. Je pa zadeva zagotovo veliko lažja.
Posledice tudi v splošnem niso blazno izrazite in le redko pridejo na plano. Še vedno me na trenutke stisne v prsih in težje zadiham, a bolečina ni primerjava s tisto na začetku bolezni. Posledica, ki mi je ostala (pa upam da ne za večno) in jo res opazim, je spremenjen vonj. Nekaterih stvari praktično stvari ne zavoham dokler je nimam pod nosom, druge, ki so mi včasih dišale, mi zdaj smrdijo.
Nekaj posledic pa je pustil tudi tale blog. Seveda se jih med pisanjem nisem zavedala, konkretno sem jih začutila šele v začetku maja. Ko je bilo treba v Novo Mesto na pregled kolen, potem pa še v Ljubljano k dermatologu. Med ljudi. Malo sem se bala sama sebe, malo možnosti ponovnega okuženja, predvsem pa ljudi. Ves čas sem čutila oči na sebi, pa čeprav ni bilo nikogar okoli mene. Imela sem občutek, kot da ne spadam tja ven. Kot da izstopam, čeprav nisem. Nihče ni bil nesramen do mene, nihče se me ni ustrašil, nihče ni stopil korak bolj stran. Morala sem pač dati ta ognjeni test čez.
Zdaj so se mi zadeve znormalizirale, navadila sem se družbe, navadila sem se (skoraj) normalnega življenja. Junija sem se vrnila v Ljubljano, saj po tolikih letih življenja na svojem enostavno nisem več navajena živeti s starši. Še vedno jih obiščem kadarkoli imam čas, normalno, a nekako nam vsem odgovarja, da lahko funkcioniramo po lastnem tempu. Začela sem zopet delati, trudim se, da bi čimbolj razvijala svojo kariero v urbanistični smeri, čeprav Ljubljanske finance zahtevajo, da se še vedno ukvarjam s tipičnimi študentskimi deli. Lotila sem se tudi diplome, pri kateri se spogledujem s septembrskim zagovorom, načeloma pa letnik uspešno zaključila.
Precej sem se utrudila govora o virusu, zadeve ne razglašam na veliko, na srečo mi tudi ne predstavlja hudih težav v družbi. Se je zgodilo, da se je kdo obregnil ob to, da si "upam" biti v javnosti, a imam na srečo okoli sebe čudovite ljudi, ki mi ne pustijo, da bi se glede tega pretirano obremenjevala.
Res se zahvaljujem vsem bralcem bloga, vsem lepim besedam in dobrim mislim. Upam, da ste zdravi in da bo tako tudi ostalo!
Z najlepšimi željami,
vaša Tea.
P.S. Ne, ni bilo glasu od medicinskega brata, žal. ;)
Dober večer! 😊
OdgovoriIzbrišiJe šlo pri zagovoru diplome? Če ja super, sicer pa prihodnji termin! 😊
Kako komentiraš trenutno dogajanje po Slo? Dvojni doktorji Potrči et al. krojijo javno mnenje, okužbe se nenadzorovano širijo, zdravstveni sistem šibi pod vsemi pritiski, ljudje se vedejo antropocentrično in nemalokrat ne upoštevajo ukrepov.
Kako se ti to zdi?