Ko hodiš nad oblaki, pazi na vsak svoj korak.

Ne obstaja boljšega občutka, kot pa to, da se po štirih dnevih v bolnišnici, končno zbudiš v domači postelji. Je pa res, da sem se prvič zbudila malo prestrašena, saj me je zbudil potresni sunek. Mami sem napisala sporočilo in ker je rekla, da ona potresa ni čutila, sem že nekoliko podvomila in pomislila, da se mi je o vsem skupaj samo sanjalo. Ko pa se je hiša stresla drugič in je to občutila tudi mama, sem vedela, da gre zares. Leto 2020 se očitno še nima namena umiriti, zdi se, kot da nam poskuša dokazati, da se nismo zavedali kako dobra so bila prejšnja leta. Seveda sem kasneje videla tudi pretresljive fotografije iz Zagreba in res je težko gledati kaj takega, vem pa, da je še težje doživljati. O posledicah ne upam govoriti, nisem dovolj pametna. Srčno pa upam, da je vsem poškodovanim bolje in da se je zadeva umirila.

O vsem skupaj sem sicer prebrala šele popoldan, saj sem zjutraj zaspala nazaj, bila sem namreč utrujena od včerajšnjega dne in udobje domače postelje je naredilo svoje. Zbudila sem se nekaj pred 11. uro, si izmerila vročino, ki zdaj pridno ostaja pod 37°C, poskusila pa sem se spomniti tudi ostalih vprašanj, katera so mi postavljali zdravniki, da bi ugotovila kakšno je stanje. Počutila sem se čisto v redu, ob enajstih pa me je poklical tudi mariborski zdravnik, s katerim sem predebatirala svoje počutje. Vse kaže na to, da se je moja bolezen res upočasnila in se zadeva bliža koncu. Omenila sem mu samo blag glavobol, ki sem ga dobila včeraj, a ker danes ni prisoten, sva se strinjala, da je bil verjetno zgolj posledica včerajšnjega premika proti domu. Povedal mi je še, da sem na ponovni bris naročena 26. 3. in da se bova do takrat slišala vsak dan, saj bodo tako lahko ostali na tekočem z mojim počutjem. Točnih vitalnih znakov si zdaj ne morem izmeriti, a glede na to, da ni izrazitega slabega počutja, naj bi bilo vse v redu.

Danes je za kosilo poskrbela moja babi in ni ga čez domač restan (pražen) krompir. Edino mami sem morala razložiti, da mi lahko prinese na stopnice dvakrat manjšo porcijo, saj še vedno ne morem pojesti toliko kot prej.

Ker pa sem opazila, da ste mi nekateri v komentarje postavili vprašanja glede bolezni in ker v odpisovanju nisem najbolj pridna, sem šla danes čez vse objave in pregledala komentarje ter iz njih izpisala vprašanja, ki ste jih postavili v zvezi z virusom.

Torej:

"Ali morda ves kje in kako si se okužila? Ali te je presenetilo?"

Žal še vedno ne vem, kje točno naj bi staknila okužbo. Najverjetnejši scenarij je, da se je to zgodilo v službi, saj delam v mali trgovinici v centru Ljubljane, kamor pogosto zahajajo turisti. Druga možnost pa je, da bi se nalezla, ko sem šla v trgovino po hrano. Kam drugam nisem hodila, tako da ja, zadeva me je presenetila, saj sem bila, kot sem že napisala, prepričana, da se me je lotil samo prehlad. 

"Me pa zanima ali je to pomanjkanje sape oz. težko dihanje zastrašujoče? Kot da te duši ali samo zadihanost?"

Od začetka se je kazalo kot zadihanost ter seveda, kot sem opisala, pritisk na pljuča. V torek, ko se je stanje poslabšalo, pa najlažje to opišem tako, da sem imela občutek, da diham samo z zgornjim delom pljuč. Moji vdihi so bili plitvi, če sem poskusila dihati globoko, so me pljuča zabolela. Dihala sem zelo hitro in občutek sem imela, da v telo spuščam komaj kaj zraka. Prav dušenje pa temu ne bi rekla.

"A je res to blažja oblika? "
Hja, jaz sem bila do torka prepričana, da je. Ko pa sem pristala v bolnišnici, se je izkazalo, da temu ni tako. Ker sem mlada in ker nimam drugih bolezni, se je telo lahko borilo malo bolje, kot bi se pri kom, ki ga že v splošnem mučijo razne pljučne bolezni, astma, bolezni srca... Seveda bi bila zgodba tudi popolnoma drugačna, če bi spadala v starejšo populacijo. Sumimo, da je bolezen tako hudo vplivala name tudi zato, ker me je pred enim mesecem ugriznil pes, kar lahko pomeni, da je moj imunski sistem oslabljen. Seveda pa je to le predvidevanje, ko sem zadevo omenila zdravnici, je rekla, da je seveda možno, a to trenutno težko dokažemo.

"Koliko ti je vročina narasla?"
Najvišjo vročino sem imela v soboto zjutraj, na dan testiranja. Zbudila sem se z 38°C, temperatura pa je kasneje padla na 37,5°C. V naslednjih dneh je temperatura nihala, včasih je sploh nisem imela, proti večeru je ponavadi narasla. V bolnišnici sem si jo merila ves čas in praktično vedno se je gibala nekje med 37,1°C in 37,5°C. Mislim, da brez vročine sem bila samo pri dveh merjenjih, višja pa je bila samo v petek, ko je popoldan narasla na 37,7°C in se zvečer spustila na 37,6°C, zato sem po navodilih medicinske sestre vzela daleron, ki pa je vročino zbil nazaj na 37,2°C.

"Si kdajkoli kaj izkašljala? Saj veš, tisto zeleno svinjarijo, ki jo po kašlju skupaj nahrkaš. Ali je bil kašelj vedno suh?" (vprašanje sem odgovorila že v komentarju, pa ga raje objavljam še tukaj)
Izkašljevala nisem nikoli, bil je res suh kašelj, kot da bi za zajtrk pojedla žlico mivke. Vendar pa kašljala nisem več kot le prvi dan. Tudi pri ostalih bolnikih (kolikor vem), se je izkašljevanje pojavilo šele proti koncu zdravljenja, kašelj kot simptom virusa, pa naj bi bil vedno suh.

"Kaj pa nos? Si imela kaj izcedka/smrkala? Zanimivo, da pri okužbi s SARS-CoV-2 le redko poročajo o izcedkih iz nosu."
Tudi izcedka iz nosu nisem imela, pa tudi od ostalih so-bolnikov nisem slišala, da bi imel kdo tak simptom. Jaz imam osebno z nahodom že v splošnem malo težav, saj imam nekoliko bolj ozke nosnice, lani maja sem bila zaradi tega tudi na operaciji. Smo pa v večini vsi izgubili vonj in okus. Pri meni se okus že počasi vrača, kot sem zapisala okušam samo najizrazitejše okuse, vonja pa še vedno nimam.

"Zanima me kaj mislite, da je boljše da jeste ali da ostanete lačni če ste bolni?"
Čisto iskreno, glede tega nimam občutka. Ker jem veliko manj kot pa ponavadi in mi večja količina hrane niti ne paše, mogoče nisem ravno prava za ta preizkus. Ko sem bila v bolnišnici mi je bilo včasih prav težko pojesti vse tri obroke, zato sem zdaj prosila mamo, da količino hrane doma zmanjšava, saj se mi zdi neumno, da bi mi nosila velike porcije hrane, ki bi jo kasneje morali metati stran, ker je ne morem pojesti. Zato jaz jem malo in takrat ko mi paše, rada pustim, da vmes postanem lačna, saj imam tako večji apetit. Je pa res, da se mi je danes "zaluštalo" nekaj sladkega in sem mami poslala recept za brownije z nutello in malinami, kot jih ponavadi pečem jaz. Še vedno jih nisem popolnoma okušala, a so mi zelo pasali, še posebej kislost malin, ki jih dobro okušam.

Še naprej se bom trudila odgovarjati na vaša vprašanja, a od mene prosim ne pričakujte natančnih zdravniških napotkov. Še vedno vam svetujem, da se glede vaših simptomov in ukrepanja v različnih situacijah najprej obrnete na vaše osebne zdravnike oziroma na dežurne ambulante. Ne glede na vse, vam bodo znali oni najbolje svetovati in vas usmeriti v pravilne ukrepe. Jaz lahko z vami delim samo svojo izkušnjo in informacije, ki sem jih dobila od zdravnikov ali pa ostalih ljudi, ki se prav tako borijo z virusom. Sem zelo hvaležna, da se mi kdo takšen javi in lahko skupaj pomagamo orisati sliko o tem, kaj pričakovati. 

Upam, da vsaj komu malo pomagam s svojimi zapisi, žal pa sem za več nemočna. Še enkrat vas opozarjam, da ne verjemite vsakemu članku, saj se pogosto zgodi, da kdo vzame zadevo izven konteksta in poskrbi, da zadeva deluje bolj dramatična in v ljudeh zganja paniko. Res se trudim, da bi vsaj iz moje strani v javnost prihajale samo konkretne informacije, čeprav se kdaj v svojih zapisih tudi zmotim, saj smo vsi obkroženi z množico mnenj in informacij, ki so nam morda predstavljene na napačen način. Vsak pa na zadevo tako ali tako gleda iz svojega stališča, zato tudi informacije premlevamo na svoj način in jih tako tudi predajamo naprej. Vsem vam želim, da boste med poplavo informacij našli tiste prave in da se vas ne bodo dotaknile tiste, ki so namenjene zavajanju.

Seveda je možno tudi, da bo izkušnja nekoga drugega popolnoma drugačna kot moja, pa mi bo kasneje očital, da sem ga zavajala. Virus je zahrbten in dokazano je, da lahko nima na ljudi popolnoma različne vplive, zato niso drugačni simptomi in drugačna pot do ozdravitve nič nenavadnega. Bodite pa prosim pozorni na vsako spremembo počutja, na vsako spremembo v telesu, ki bi vas lahko na tiho opozarjala, da se je v vašem telesu pojavila neznanka. Jaz sem trenutno samo hvaležna, da sem se en dan pred prvimi simptomi začela zavedati resnosti situacije, saj sem tako znala odgovorno ravnati. Če še naprej mislila, da mi virus nič ne more, bi verjetno zadevo širila še naprej in nočem niti pomisliti, kaj bi bilo, če bi okužila koga iz rizičnih skupin.

Ostanite pozorni na to, kar vam vaše telo sporoča in reagirajte odgovorno.

#ostanidoma